Čebela nas spremlja skozi vse življenje. Otrokom je simbol pridnosti, varčnosti in skrbi za druge. Odrasli občudujemo njeno učinkovitost, socialni red in gospodarnost. Zaradi teh lastnosti čebele se v zadnjih letih vedno več ljudi navdušuje za čebelarstvo. Zato smo na Utrip domoznanstva 12. marca 2018 v Medobčinsko splošno knjižnico Žalec povabili Čebelarsko društvo Tabor. Predsednik društva Dani Zupančič in člana društva Mira Pepel ter Darko Nemivšek so predstavili delovanje društva in njegovo zgodovino. Pogovor sta vodili Karmen Kreže in Tanja Pilih. Člani so predstavili dolgoletno tradicijo društva, ki je bilo …

Mešanica vsega po malem je bilo marčevsko druženje s knjigo in z branjem. V marcu nam običajno pridejo na misel ženske, dvojina ženska-moški, lepše vreme, brstenje, humor … Da ne bi bilo razmišljanje v to smer prerahla usedlina, smo povabili še Cankarja. 2018 je Cankarjevo leto, sto let od njegove smrti. Ni je plasti življenja, kjer ga letos ne bi mogli omenjati. Že z jutranjim vonjem iz skodelice kave se spomnimo nanj. Morda pa se zvečer spomnimo njegove Erotike, prve knjige, ki jo je objavil in s katere honorarjem je …

Četudi sedimo tesno drug ob drugem, vem, da se tudi otroci zavalijo na mehko travo v sebi in pustijo, da jih zgodbica odnese. Vedno kam drugam in z drugimi. Brez ustvarjanja po pravljici ne gre. Kar je pravljično, naj ne izzveni v iskanje bundic in kapic, v odhajanje, v -12 stopinj okrog vznemirjenih misli. Podoživljanje naj obmiruje z gibanjem prstkov, z rezanjem, lepljenjem … Potem pa po kratkem časovnem umiku nekdo le vpraša: »Kje pa je gospod potem živel, ko mu je hiša zgorela in mu je ostala le hruška? …

Eden izmed odlomkov v knjigi In smo šle se prične takole: »Camino je zdravilo. Je takšna taužentrožca, ki bi jo morali predpisovati na recept. V vsaki ambulanti. Vsi psihiatri, vsi terapevti, vsi dohtarji. Tudi bioenergetiki, šamani in šarlatani. Posameznikom, družinam in parom.«
Tudi Eva Remškar in Mojca Grešak, mami in prijateljici, sta se odločili, da se odpravita na popotovanje po prvi tretjini Camina del Norte. Vendar ne sami.    Na poti sta ju spremljali njuni najstniški hčeri Marja in Sanja. Z njimi smo se obiskovalci in poslušalci v žalski knjižnici podali na …

Februarsko druženje varovancev Sožitja in žalske knjižnice je potekalo v času, ko je bila zunaj debela snežna odeja, ko je bilo spolzko, hladno, ravno prav neprijetno za prehlade. Dobra polovica jih je bila od siceršnjih varovancev, a je bilo vseeno pestro. Fran Milčinski in naš knjižnični medo sta jih navdušila s pravljico Gospod in hruška. Prav razjezil jih je gospod, ki si noče sam utrgati hruške z drevesa, če si jo tako želi! Na koncu so zaradi njegove lenobe vsi ranjeni in še hiša zgori.
Sicer se jim je v pravljici …

Februarski Utrip domoznanstva, ki je bil posvečen tudi Slovenskemu kulturnemu prazniku, je zaznamoval zanimiv pogovorni večer z naslovom Življenje v dvorcu Novo Celje po drugi svetovni vojni. S Karmen Kreže in Urošem Govekom, ki sta pogovor vodila, so se pogovarjali Alojz Virtič, dolgoletni glavni ekonom v bolnišnici Novo Celje in Domu Oskrbovancev Novo Celje, Urška Cvetko, hči zdravnika dr. Ivana Kopača, Franc Lavbič, glavni vrtnar v bolnišnici Novo Celje in Domu Oskrbovancev Novo Celje ter Marinka Muck, zadnja direktorica Doma oskrbovancev Novo Celje.
Dravska banovina je do leta 1932 poslopja Novega …

Zakaj smo izbrali smrt umetnika za praznik, večkrat sprašujejo. Nismo izbrali smrti, izbrali smo dediščino, ki nam jo je zapustil. Z dnevom smrti se delo loči od umetnika in zaživi samostojno življenje, podaljša umetnikovo življenje po smrti.
Podajali smo si spomin, ki so ga zapisali mnogi poznavalci Franceta Prešerna, njegovega časa in dela. Janko Kos: »Noben literat ni v celoti popoln, razen Prešeren, zoper njegovega duha ne bi mogel reči nič kritičnega.« Igor Grdina: »Prešeren je pesniški genij, ki nas spremlja od rojstva do smrti. Časi se spreminjajo, njegovo delo pa …

Otroci se morda naveličajo istih obrazov, glasov, čeprav poslušajo vsakič novo pravljico. Da bi v žalski knjižnici razgibali pravljično urico, sva Irena Štusej in Nina Trbovšek pripravili in odigrali kratko zgodbico z lutkami za zaveso. Snežak, ki noče spakirati kovčka  za pot na sever, saj še ni videl zvončkov, je ves čas nad zaveso. Obiskujejo ga živali (medved, lisica, veverica, zajček), a tudi sonce in luna, in ga priganjajo, naj že vendar spakira in gre. Ko mu luna pripravi presenečenje in ga pripelje do ljubih zvončkov, je snežak končno pripravljen, …

Januarja so varovanci Sožitja slišali dve novi zgodbi, in sicer Pavliho kot ljudsko pravljico in O lačni lisici Mojiceje Podgoršek kot avtorsko pravljico. Učinku pripovedovanju Irene Štusej je pri vsaki od pravljic pomagala lutka; navihani fantič pri prvi in zvita lisica pri drugi. Doživljanje varovancev je bilo osupljivo, smehu in čudenju kar ni bilo konca. Treba je bilo še zapeti, da je vznemirjenje izzvenelo. Odziv na pravljice je bil pričakovan, le da so še iskreneje doživljaji navihanost, nagajivost in hkrati iznajdljivost Pavlihe in lenobo, zvitost in vdanost lisice. Luštno.

Zakaj oziroma po kaj bi človek sploh odšel na Aljasko?
Tudi v Medobčinski splošni knjižnici smo se v torek, 23. 1. 2018, odpravili na pot po divji Aljaski.
Po zares redkem delu sveta, kjer je še moč videti pokrajino je v prvotni obliki, nas je popeljala gospa Barbara Popit. Zasneženi vrhovi, množica rek in jezer, prostrani gozdovi, vzpenjajoči se vrhovi, ledeniki, ki počasi izgubljajo svoje prvotno stanje  … vse to in še mnogo več ponuja neokrnjena narava Aljaske. Dežela je tako raznolika, da je ni pokrajine na svetu, ki bi ji bila …