Kaj pa je vaša moč?

Spoštovane in spoštovani,

v rokah imate seznam knjig, ki jih ponujamo v branje v projektu branja za odrasle Savinjčani beremo 2025/26. Tudi tokrat smo s sodelavci iz obsežne knjižne produkcije in ponudbe izbrali tisto, kar ocenjujemo, da je dobro prebrati. Z izborom poskušamo zadovoljiti različne bralne okuse. Ponujamo različne žanre, različne literarne zvrsti, pozorni smo na rabo slovenskega knjižnega jezika, lektoriranje, kakovost prevodov, sporočilo … Sledimo knjižnim nagradam in nominacijam. Želimo, da prek knjig spoznate kakšnega rojaka. Spomnimo tudi na kakšen jubilej.

Kot vsako leto tudi letos ponujamo knjigo, ki je po klasifikaciji namenjena otrokom. Odločili smo se za Piko Nogavičko, najmočnejšo deklico na svetu, ki v tem letu praznuje osemdeset let. Živi sama v vili Čira čara, saj je njen oče kapitan, ki večino časa pluje po širnih morjih, mati pa jo ves čas varuje iz nebes. Navihana deklica pa ni samo močna, ampak je tudi bogata, saj ji je njen oče, preden je odjadral, zapustil dve skrinji zlata. Pika ne hodi v šolo in nikoli ne želi odrasti. Želi si ostati otrok, saj misli, da je svet odraslih dolgočasen. In čeprav ne obiskuje pouka, ima nekaj modrih misli, kot je ta: »Eh, samo da je pri srcu toplo in da tiktaka, kot je treba, potem že ne zmrzneš.«

Morda mi je Pika Nogavička še posebej pri srcu zato, ker mi je zelo domač Vimmerby, rojstni kraj »njene mame« Astrid Lindgren. Vsakokrat, ko obiščem tematski park Astrid Lindgren’s World na Švedskem, pomislim, da bi ta obisk privoščila vsem otrokom tega sveta. Pika Nogavička, Ronja, Erazem in potepuh – vse te in druge like srečujemo v predstavah na prostem ter tudi med sprehodom po parku. Tudi odrasli obiskovalec se tam prestavi v svoje otroštvo.

Pika Nogavička trdi, da je domišljija njena moč. Moja moč pa so knjige. So moja stalna bližina. Veliko knjig, ki si jih izposodim v knjižnici, ne preberem, saj je to praktično nemogoče. Nekatere zgolj prelistam, preberem prolog, epilog … Nekatere preberem večkrat. Tiste, za katere ugotovim, da jih moram imeti vedno ob sebi, kupim. Morda se boste zgražali, ko vam povem, da si v knjigah tudi kaj podčrtam, označim, obarvam. Seveda le v svojih, izključno v svojih. Pogled na knjige mi ponuja občutek varnosti. Pomirja me, ko vem, da lahko v njih vsak hip najdem, kar potrebujem. Vem, da zveni čudaško, a na dopust odnesem vsaj dvajset knjig. Seveda vem, da v enem tednu ne bom prebrala vsega, kar tovorim s seboj, a občutek, da imam možnost izbire in da mi knjig ne bo zmanjkalo, je neprecenljiv.

Pojavu, ko si nekdo kopiči neprebrane knjige doma, Japonci pravijo cundoku (tsundoku). Gre za navado, lahko bi rekli neke vrste odvisnost, ki pa morda niti ni tako zelo slaba, saj nas neprebrane knjige spominjajo, česa vsega še ne vemo. Knjige imajo moč. In četudi jih nekaj časa pustimo neprebrane, nas prej ali slej prepričajo, da jih odpremo ter jim namenimo svojo pozornost in svoj čas. Ne imejte slabe vesti, če doma opazujete kup neprebranih knjig. Vsaka vas bo nagovorila, ko bo čas za to. Pazite le, da se ob kupu knjig iz knjižnice ne bo kopičila tudi zamudnina.

Zahvaljujem se vam, ker ste tudi letos del bralne druščine, ki jo povezuje Medobčinska splošna knjižnica Žalec.

Veliko bralnih užitkov vam privoščim in se veselim srečanja z vami. Če ne prej, na zaključnem druženju, ki bo v ponedeljek, 11. maja 2026, v Domu II. slovenskega tabora Žalec.

Jolanda Železnik, direktorica Medobčinske splošne knjižnice Žalec

Prenesite si brošuro (.pdf) >>>

Prelistajte brošuro >>>