Ne mara, da ga najavljamo s presežnimi pridevniki. Dovolj je izgovoriti le njegovo ime in se za njim usuje vse; komedije, smeh, zgovornost, duhovitost, Maribor. Nobenega drugega Toneta ni v Sloveniji, ki bi bil tako zelo Partljič.

Toneta Partljiča smo v polzelski grajski knjižnici gostili v okviru Beletrininih trubadurjev. Avtorji založbe Beletrina med bralci v živo predstavljajo svoja najnovejša dela. Uspeli smo ga ujeti in zadržati toliko časa, da smo predstavili njegov zadnji roman Veter z vzhoda.

V pogovoru z bibliotekarko Ireno Štusej sta uvodoma razkrila retrospektivo njegovega ustvarjanja. Prek trideset komedij je napisal, bil je zaposlen v gledališču kot dramaturg in umetniški vodja, nekaj časa poslanec, kot upokojenec pa piše obsežna prozna dela; Pasja ulica, Pesnica, Sebastjan in most, Ljudje z otoka, Ljudje iz Maribora in nazadnje Veter z vzhoda.

Roman veter z vzhoda zajema čas med obema vojnama, pravzaprav zelo kratko obdobje druge polovice leta 1933 in leto 1934. Tu je Maribor, je čas nacionalističnega in fašističnega grmenja, smrt Rudolfa Maistra, atentat na kralja Aleksandra, genocid nad slovenskimi Primorci … Nosilci zgodbe so predvsem dijaki, ki pridejo s Primorske, iz Prlekije, Slovenskih goric, Ljutomera in od drugod v Maribor. Nastanijo se na desnem bregu Drave, kjer so tudi barakarska naselja tekstilnih delavcev, ki živijo v bedi in pomanjkanju. Zvedavi so, oči imajo odprte in razmišljajo s svojo glavo. Čeprav ves Maribor hlepi po znanju in nacionalnem ponosu, ki bi mesto povzdignilo nad druga mesta, jih prevzame nesrečno življenje delavcev. Sodelujejo v raznašanju letakov, ki pozivajo k rušitvi oblasti kralja Aleksandra. Že naslednje jutro jih vklenejo in zaprejo v preiskovalni zapor, proces proti njim pa je poznan kot Kindergarten proces, nikomur v ponos.

V romanu so izpostavljena tudi ženska imena, že kar hvalnice ženskam. Tu je Marija Maister, večinoma imenovana Maistrova vdova, potem je tu Nemka Greta Šprah, ki ostane v Mariboru in žalostno propade, tu je omemba Anice Kosovel, sestre Srečka Kosovela, ki je učila slovenščino na realki v Mariboru. Zanimiva je omemba splavarjev na Dravi, profesorja Zeusa, ljubitelja slovenskega jezika, gledališčnikov in še mnogo tega, kar je bilo mariborskega v tistem času.

Povedal je: »Kadar grem čez reko, čutim vso Dravo, ki je kdaj stekla pod tem mostom, vse mi gre po glavi.« Vem, da je prediva za nove romane še dovolj in da mu želimo le dobrega zdravja, da vse napiše.

Prijeten večer je bil.

Irena Štusej