V četrtek, 25. septembra 2025, smo se v Občinski knjižnici Prebold zbrali na pravljični uri s poustvarjanjem. Po poletnem premoru je prijala predjesenska zgodbica o preobrazbi zelo posebnega zajca Uhača.

Po svoji stari dobri navadi se je Uhač nergač venomer držal zase, ni maral nikogaršnje družbe, predvsem pa se mu je zdelo nadvse neumno, da bi repo, ki jo je pridelal na svojem vrtu, delil še s kom. Tako je bilo precej časa. Vse do tedaj, ko je prejel povabilo kunčje družine, naj se vendar pridruži gozdnim prijateljem pri obedovanju slastne zelenjavne juhe. Ni šlo zlahka in v zgodbo je moral vstopiti še ogromen merjasec, da je Uhač spregledal svojo zgrešeno razmišljanje.

V kunčjem brlogu je videl, kako so kunci vselej so pozorni drug do drugega in so si pripravljeni pomagati. Pomoč jim vračajo tudi gozdni prijatelji. S prijatelji se lahko igramo, skačemo, smejimo in skupaj ustvarjamo najlepše spomine. S pravimi prijatelji so še najbolj navadne igre posebne. Prijateljstvo pomeni, da delimo igrače, prigrizke, dobre ideje. In celo objeme. Ko delimo, postanemo bogatejši. Ne v žepu, polnem cekinov, ampak v srcu. Zajec Uhač je spoznal: »Četudi se mi je zdelo, da sem izgubil vse, kaže, da sem vendarle veliko, veliko, veliko več pridobil.« Tako je končno ugotovil, da sploh ne pogreša več repe s svojega vrta.

Morda naš prijatelj nosi smešne nogavice ali zna peti pesmice po svoje. Kakršen koli že je, kakršen koli že bo, naj bo naš pravi prijatelj. Za pustolovščine, smeh in tudi za dni, ko piha veter in dežuje. Vsako srce si zasluži najboljšega prijatelja. Tako smo razmišljali še dolgo v večer in pravljično druženje sklenili z ustvarjanjem knjižnih kazalk.

Besedilo in fotografije: Lea Felicijan