Pravljična ura: DAN ŽENA
Konec februarja nam misli že uhajajo v marec, ko praznujejo naše mame, babice in tetke. Zato smo zanje izdelali šopek iz belih kal, ki nikoli ne ovenijo.
Cvetlice pred brlogom medveda, o katerem smo prebrali pravljico, pa so žalostno povešale utrujene glavice. Želel jih je zaliti, a vodo iz jezera je bilo treba v nečem prinesti. Našel je lonček, ki je bil premajhen. Našel je cedilo, ki je imelo polno luknjic. In na koncu je našel vedro, ki je imelo eno samo, a veliko luknjo na dnu. Mimo je prikolovratil jež in skupaj sta se podala najti rešitev. Luknjo sta želela zakrpati s slamo. A slama je bila predolga. Treba jo je bilo narezati. A škarje so bile skrhane. Ko sta tako obupana sedela, je začelo deževati. In po dežju vedno posije sonce …
Deli vsebino na facebook-u...
Napiši komentar!