V četrtek, 9. novembra 2023, smo se v Občinski knjižnici Braslovče zbrali ljubitelji dobre knjige in lepe besede.

Naša gostja je bila pisateljica, scenaristka in avtorica uspešne trilogije o Miu Aurelliu. Irena Svetek je doktorirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za prvi roman Od blizu je leta 2004 prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za prvenec in nominacijo za kresnika. Sledila sta še dva v romanesknem slogu, Sedmi val (2008) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014). Leta 2021 je njena pisateljska pot zavila v povsem novo smer. Izdala je Rdečo kapico, prvo v seriji psiholoških kriminalk, ki je postala vseslovenska uspešnica. Svoj uspeh je nadaljevala z Belim volkom in ga potrdila še s Črnim princem, ki je v veličastnem slogu zaključil trilogijo. A njeno ime ne krasi le naslovnic knjižnih uspešnic. Podpisana je tudi na marsikaterem scenariju za celovečerni film, kratke filme, nanizanke in nadaljevanke. Njena velika strast pa so potovanja. To je čas, ki jo krepi, napolni in ohranja takšno, kot je. Pozitivno, nasmejano in sproščeno. Kot sama reče, dobro se počuti sama s seboj.

Na butičnem večeru, zavitem v meglico intimnosti, smo spoznali dveletno deklico, ki se je iz Ljubljane preselila na Primorsko. Na ulice ob morju, obsijane s soncem. Spoznali smo gimnazijko, ki je samo sebe iskala v sebi in v drugih ter tudi druge v sebi. Navdušila nas je kot študentka. Pisateljica. Ženska, mama in žena, ki na svet nikakor ne gleda zviška. A gleda od zgoraj, da ga s svojo širino objame in vidi.

Med branjem njenih romanov se zapletemo v preplete zgodb, usod in travm, ki potekajo na različnih ravneh, neodvisno ena od druge, pa vendarle vodijo v skupni konec. Kot sestavljanka. Vsak delček, ki ga najdemo, ki prija in navduši z zadovoljstvom. Ne gre za končno sliko, ki jo dobimo. Gre za vsak košček. Košček na košček. Vse se zloži. Poveže. Noben delček ni tam brez pomena. Ni odveč. Noben delček ne zmoti. Ko ne bereš zaradi konca. Da bi prebral. Bereš zaradi vsega tistega vmes. In to je umetnost. Njena umetnost.

Hvaležni smo za čas, ki nam ga je namenila. Za vse besede. Te danes in vse tiste, ki bodo ostale napisane. Vse na koncu postavljene pike in še posebno za tisto zadnjo, končno, ki si je sploh ne bi želeli, da je tam. In jo optimistični vidimo kot skrite tri pikice. Čakajo. Na svoj mogoče, na svoj še kdaj.

Laura Jelen