Po pravljici in zimi je dišalo v žalski in griški knjižnici
28 februarja 2018
Brez komentarja
Četudi sedimo tesno drug ob drugem, vem, da se tudi otroci zavalijo na mehko travo v sebi in pustijo, da jih zgodbica odnese. Vedno kam drugam in z drugimi. Brez ustvarjanja po pravljici ne gre. Kar je pravljično, naj ne izzveni v iskanje bundic in kapic, v odhajanje, v -12 stopinj okrog vznemirjenih misli. Podoživljanje naj obmiruje z gibanjem prstkov, z rezanjem, lepljenjem … Potem pa po kratkem časovnem umiku nekdo le vpraša: »Kje pa je gospod potem živel, ko mu je hiša zgorela in mu je ostala le hruška? A medved je prišel nazaj?«
Deli vsebino na facebook-u...
|