Domov » Izpostavljeno

Z obiska pri Neži Maurer, naši domoznanki in častni občanki Občine Polzela

19 november 2013 Brez komentarja

»Hrbtne strani življenja ni. Kamor se ozrem, gledam svetu v obraz.« Tako nas nagovori Neža Maurer v eni izmed svojih pesmi. In tako kot vse njene misli, je tudi ta polna modrosti in resnice. Takšna je tudi ona.

Ob srečanju z njo je začutiti milino, nežnost, materinskost … S svojo umirjenostjo, prijaznostjo in iskrenim veseljem naju je z županom Jožetom Kužnikom sprejela na domu, kjer živi že nekaj let. Blok, v katerem stanuje v Škofji Loki, je že od zunaj nekaj posebnega. Povedala je, da je na njeno pobudo ozaljšan z narisi cvetja na fasadi.

Častna občanka Občine Polzela je zaklad modrosti in duhovitosti. Čas z njo mine v smehu in sproščenem klepetu. Skoraj do solz smo se smejali, ko je pripovedovala, kdo je njen najljubši filmski igralec. Veliko, veliko je mlajši od nje, pa je kljub temu pogledala že skoraj vse njegove filme. Leonardo DiCaprio je tisti, ki jo spravi v dobro voljo, ko jo prične najedati otožnost.

Vsake toliko časa pogladi svoje sive lase in se povrne v našo občino, kjer se je rodila, preživela otroštvo ter mladost. Spontano prebere kakšno pesem, ki jo je posvetila Gori Oljki, nameni stavek Podvinu in ljudem tam okoli. S posebno nežnostjo hrani spomine, še zlasti na starega očeta.

Da ne bi pozabila, ko sva odhajala (tako je rekla), nama je že takoj ob prihodu podarila knjigo Veste, kdo je Čeri?, ki je še skoraj dišala po tiskarskih strojih, saj jo je prav te dni prejela iz Celjske Mohorjeve družbe.

Povedala nama je, da bo še letos izšla njena nova pesniška zbirka. Z veseljem jo pričakuje, ob tem pa že snuje ideje za naslednjo, ki bo ljubezensko in erotično naravnana. Tudi ob tej izjavi se namuzne in nasmehne.

Neizmerno je bila vesela župana Jožeta Kužnika. Podarila mu je svoj doprsni kip, ki ga je izdelal kipar Miha Kač in ki je v njeni omari varno shranjen čakal prav na to priložnost.

V družbi z našo Nežo nama je bilo lepo, čas pa je minil hitreje, kot sva si želela … Ura, dve, tri – vmes ji je prijazna soseda Francka prinesla kosilo. Ko ji je Neža predstavila župana, je rekla: »To je pa moj župan, župan moje občine.«

Njena dobra volja in njen brezmejni optimizem sta naju pospremila iz njenega doma. Velik del poti do doma sva obujala utrinke s srečanja in gradila čudovit mozaik vtisov. Tudi misel na to druženje dobro dene, saj kljub razdalji ogreje srce.

Jolanda Železnik

 

Deli vsebino na facebook-u...

Napiši komentar!

*