Domov » Arhiv prireditev Polzela 2014

V Občinski knjižnici Polzela gostili prvo damo Slovenskega ljudskega gledališča Celje Anico Kumer

13 marec 2014 Brez komentarja

V sklopu prireditev »Večer v grajski knjižnici«, smo 13. marca 2014 v Občinski knjižnici Polzela gostili prvo damo Slovenskega ljudskega gledališča Celje Anico Kumer. S prejemnico Borštnikovega prstana in številnih drugih nagrad, se je pogovarjala Jolanda Železnik.

Njena prva igralska vloga je bila v amaterskem gledališču Delavski oder, kjer je igrala nagajivo petnajstletnico. Potem je bila na vrsti Župančičeva tragedija Veronika Deseniška, kjer je odigrala Veroniko, Alfonz Kumer pa Friderika. Gledališka prepovedana ljubezen je postala čisto prava resnična ljubezen. Spominjala se je težko pričakovanih vaj, skritih pogledov, odigranih, a globoko občutenih stikov, poljubov … Ko se je ponudila priložnost, se je zaposlila  v SLG Celje, sprva kot šepetalka. To je bilo leta 1965. Takrat je Talijin hram začel postajati njen dom. Upokojila se je leta 2009, in sicer s predstavo Samica človeške vrste, kjer je igrala Margot Mason. Ob uradnem slovesu je upravnica celjskega gledališča Tina Kosi dejala, da je Anica Kumer »legenda in sonce celjskega gledališča«. Seveda pa igra še danes. Trenutno sodeluje v Mestnem gledališču Ptuj v predstavi Najstarejša obrt, v kateri nastopa tudi Helena Blagne.  Še vedno nastopa tudi v SLG Celje, trenutno v predstavi Sleparja v krilu, ki se bliža že 80. ponovitvi.

V pogovoru se je spomnila tudi Grupe Poetica iz Celja, v kateri sta poleg nje sodelovala Bogomir Veras in Miro Podjed. V času osamosvajanja sta s Tatjano Dremelj ustanovili zasebno gledališče Dva obraza.

Anica Kumer blesti v vseh dramskih zvrsteh – od tragičnih vlog do komičnih, od realizma do groteske, od muzikala do predstav za otroke. Pogosto je pokazala tudi svoj pevski talent.

Preizkusila se je tudi v filmu in na televiziji: bila je učiteljica v filmu Moj ata, socialistični kulak. Spomnimo se je iz filmov Ljubezen nam je vsem v pogubo, Učna leta izumitelja Polža, Bele trave, igrala je v nadaljevanki Naša mala klinika.

Humor ji ni bil nikoli tuj. Tudi na večeru v grajski knjižnici so se prisotni nasmejali duhovito interpretiranemu refrenu »Samo ne nocoj, Franc«, ki je postal  ponarodela sintagma, ki govori o vsakršni vzdržnosti in odlašanju in je prešel v domala splošno rabo.

Pogovor, poln toplih spominov, je z igranjem na zvonove popestril Marjan Novak, mojster zvonov.

 

Nekaj utrinkov večera je s fotografskim objektivom ujel Tone Tavčer.

Jolanda Železnik





Deli vsebino na facebook-u...

Napiši komentar!

*