Domov » Arhiv prireditev 2015 - Polzela

Tuareški večer v Občinski knjižnici Polzela

2 april 2015 Brez komentarja

V Občinski knjižnici Polzela smo gostili Miro Delavec Touhami in njenega soproga, Tuarega Abdela Touhamija.

Mira Delavec Touhami , »Hči puščave«, kot jo imenujejo Tuaregi, je doma iz Mač pri Preddvoru na Gorenjskem. Diplomirala je na oddelku za slovenistiko in na oddelku za zgodovino. Je magistrica mednarodnih in diplomatskih študij, doktorica znanosti s področja literarnih ved in doktorica prava. Svojo raziskovalno dejavnost posveča predvsem Josipini Urbančič Turnograjski ter drugim ustvarjalkam in ženskim vprašanjem v 19. stoletju. Izpod njenega peresa sta izšli dve knjigi o Josipini: Nedolžnost in sila ter Šepet rdeče zofe.

Trenutno je zaposlena v Nemčiji kot učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture.

Predana je humanitarnemu delu, ljubezni do narave, človeka, zlasti do otrok, in do kulture. Njene humanitarne poti jo že deset let vodijo med Tuarege v Afriko, kamor potuje sama in ne deluje prek nobene humanitarne organizacije. Tam je tudi našla dušo dvojčico – svojega moža Abdela Touhamija, Tuarega z juga Alžirije. V puščavi so jo pritegnili čarobnost in drugačnost, a tudi revščina in trpljenje, na katero se je odzvala. Deset let se že posveča pomoči in humanitarnim projektom za revne otroke in ženske v afriških državah. Vsako leto vsaj štirikrat dostavlja pomoč v obliki zdravil, hrane in otroških oblačil.

Gosta sta nam predstavila Mirino knjigo »Taraut en tenere – Hči puščave«, posvečeno Tuaregom. To je prva knjiga o Tuaregih v slovenščini, razdeljena je na več poglavij, v katerih je prikazana zgodovina ene izmed najstarejših kultur na svetu, njihov način življenja, vrednote, biseri iz zakladnice ljudskega izročila ter Mirini popotniški zapiski in razmišljanja iz dnevnika.

Mira in Abdel sta nam na izjemno zanimiv, duhovit in pristen način približala življenje Tuaregov, dotaknila pa sta se tudi težav, ki pestijo te nomade. Tuaregi se trudijo ohranjati tradicijo, čeprav je to na območjih, kjer živijo, težko. Podnebne spremembe jih silijo, da se premikajo, ker je lastno preživetje pogojeno s preživetjem njihovih čred koz, ovc in kamel. Ker pa živijo na območjih, bogatih z zlatom, uranom, nafto, zemeljskim plinom in ne nazadnje tudi z vodo, po vsem tem hlepi Zahod, zato na primer prihaja do slik, kot jo kaže dežela Niger: največja proizvajalka urana po količini in prva po stopnji revščine.

Glavna misel, ki nam jo je Mira želela skozi večer posredovati, je: »Vse se da, vendar naj nas pri naših dejanjih vodi srce.« To je njen preverjen recept za srečo.



Deli vsebino na facebook-u...

Napiši komentar!

*