Domov » Arhiv prireditev 2017 - Prebold

POTOPISNO PREDAVANJE O INDIJI

23 maj 2017 Brez komentarja

V Občinski knjižnici Prebold je v torek, 23. maja 2017, potekalo potopisno predavanje z naslovom Indija: dežela ekstremov. Spoznali smo pettedensko pot po Indiji, ki je popotnico Natašo Vrhovec najprej vodila na jug države, nato pa še na sever, v tisto »pravo« Indijo. Spoznali smo dolge indijske vlake, ki venomer zamujajo; svete krave; hindujske templje; indijsko hrano, ki jo postrežejo kar na palmovem listu, in seveda posebne običaje Indijcev, kot so jutranje umivanje v reki, sežig trupel ob reki Ganges in čaščenje podgan. Indija je dežela ekstremov: najbolj umazana, najbolj pekoča, najbolj hrupna. Zanjo  pravijo: ali jo ljubiš ali sovražiš, vmesne poti ni! Nataša se je vanjo zaljubila in jo bo zagotovo še obiskala.

Poslušalci so lahko preizkusili tudi pravi masala čaj, ki je črni čaj z dodanimi začimbami, z veliko sladkorja in mleka. Za čaj pravijo, da je pijača množic, pripravljen je iz več mleka kot vode, dodanega pa je toliko sladkorja, da si težko predstavljamo. V zimskem času je začinjen s kardamomom, v poletnih mesecih z ingverjem. Je idealen za premagovanje vročine in stresa, poleg tega pa omogoča, da se pri pitju povežeš z domačini, saj je to družabno srečanje, ob katerem domačini in turisti poklepetajo.

V vsaki državi, ki jo obišče, Nataša piše dnevnik. Izdala ga je tudi v knjižni obliki. Gre za potopis o Indiji z opisom poti, zgodb, razmišljanji in biologijo ter znamenitostmi mest. Poslušalcem predavanja ga je tudi predstavila.

Še odlomek iz knjige, zgodbo nam je predstavila tudi na potopisnem predavanju.

»Indija je iz mene ustvarila popotnico – odprla sem oči, ušesa in nos ter se prepustila novi kulturi. Pokazala mi je, da je življenje tako zelo preprosto in da ga živimo le enkrat. Zakaj potem v njem ne uživamo? Zakaj se ves čas ženemo za jutrišnjim dnem? Kaj če nas jutri ne bo več? Vsakdo bi se moral tega zavedati in se ustaviti, zadihati in obveznosti opraviti z nasmehom na ustnicah. Zagotovo bi v tem primeru vse naredil boljše. Nekje na stopnicah, ob sveti reki Ganges, ob srkanju čaja masala, sem našla svoj mir. Mir, ki ga do zdaj nisem poznala. Notranji mir. Spoznala sem samo sebe. Spoznala sem, da ni ničesar pomembnejšega, kot so moja družina in prijatelji, saj brez njih ne bi preživela. Le s kom bi drugače klepetala ob beli kavi, s kom bi se smejala, delila veselje in žalost? Žal mi je, da so ti včasih tako samoumevni, da se za njih skoraj ne potrudim več. Postala sem popotnica, ki je spoznala, da je lahko hvaležna za dom, šolanje, prijatelje, hrano. Popotnica, ki ve, kako diši čili, in ve, da če zaide v oči, to zelo peče. Popotnica, ki se je naučila živeti – tu in zdaj, za trenutek.

Dragi bralci, postanite popotniki (z velikim P) – odprite oči, nos in ušesa ter uživajte, kamorkoli boste potovali – na sosednji vrt, v sosednje mesto ali državo ali pa na drugi konec sveta.«



 

Deli vsebino na facebook-u...