Medobčinska splošna knjižnica Žalec

Na Miklavževo smo v Medobčinski matični knjižnici Žalec na pot pospremili razstavo ikon učencev ikonopisne delavnice mag.Silve Bozinove. Razstavljena dela in ustvarjalce – Marinko Krajec, Cvetko Plut, Braneta Rojca, Damjana Škorca in Martina Tomana – je predstavila likovna kritičarka Marlen Premšak. Svoje pesmi je ricitirala Ana Meža, pele so ljudske pevke Sestre Jakob, pesem o Miklavžu pa je recitirala Lejla.

3. decembra praznujemo Slovenci Ta veseli da kulture in v počastitev tega dneva ter Prešernovega rojstva smo v naši knjižnici gostili rojaka, pesnika, esejista in časnikarja Petra Kolška. Z njim se je pogovarjala prof. Marija Končina, pesmi pa je prebirala Anka Krčmar.

V mesecu novembru smo uresničili vsa potovanja, ki smo si jih želeli; z izvrstnimi predavatelji – popotniki in njihovimi posnetki, seveda.

Marsikam si želimo potovati, a malo od tega imamo možnost uresničiti. Z dobro potopisno zgodbo ali z dobrim predavanjem pa zmoremo na konec sveta. V to verjamejo mlajši in starejši, saj so bila vsa predavanja dobro obiskana. Kam vse so potovali:

7. novembra 2006 so se v knjižnici v Grižah z Matejem Koširjem potepali po NEPALU. Najbrž nepozabno.

Nekaj dni kasneje, 9. novembra 2006, so v knjižnici v Žalcu z Damjanom Končnikom odpotovali na konec sveta, kjer je GRENLANDIJA. Z ladjo Explorer je bila vožnja prijetna, posnetki pa čudoviti.

Z Zoranom Furmanom so se 14. novembra 2006 v knjižnici v Šempetru potepali po ZDA. Sprva so pogledali, kaj se dogaja v poletnem taboru, kasneje pa so šli malo ven na oglede znamenitosti.

Dva dni kasneje, 16. novembra 2006, so v knjižnici v Žalcu že odšli s Francijem Horvatom v MEHIKO. Pravijo, da so se imeli prav po mehiško.

23. novembra 2006 je Andreja Rustja vse obiskovalce večera v knjižnici v Žalcu odpeljala v ETIOPIJO. Bila je že trda noč, ko so se vrnili.

Zakaj se ne bi ustavili še z Radovanom Riedlom v LIBIJSKI SAHARI, so si rekli nekateri in prišli 28. novembra 2006 v knjižnico v Žalcu na zanimivo predavanje s posnetki.

Na vsa potopisna predavanja je bil vstop prost. Mnogi so izrazili željo, da bi takšen mesec nepozabnih potepanj še kdaj ponovili.

Predstavili smo monografsko publikacijo Grenka roža, ki je izšla septembra letos ob istoimenski razstavi v dvorcu Novo Celje.
O nastanku razstave in prve publikacije, ki je izšla pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Žalec, so pripovedovale Mira Kodrun, Marija Masnec, Metoda Uranjek in Helena Valant. Med obiskovalci so spomini hitro oživeli, zato so vsi z navdušenjem pripovedovali o svojih hmeljskih izkušnjah. K obujanju spominov jih je spodbujala Jolanda Železnik. Z izvirno glasbo so druženje popestrile pevke, ki so bile nekoč obiralke hmelja v Savinjski dolini. Slišali smo melodije, ki so včasih odmevale po hmeljiščih, danes pa so, žal, malce pozabljene.
Čeprav je hmelj povezan s trdim delom, se nanj nostalgično spominjamo. Tokrat smo skupaj obujali spomine na čase, ki se zagoto ne bodo ponovili, poskrbeli pa bomo, da jih bodo poznali tudi mlajši, ki poznajo le strojno obiranje hmelja, pa še to zelo bežno. Morda z izdajo še kakšne publikacije, še s kakšnim tovrstnim srečanjem in preprosto s prenašanjem spominov. Morda tudi kot pravljico za lahko noč.

V Tednu vseživljenjskega učenja največkrat slišimo misel, da se učimo vse življenje. Znanje, ki ga pridobimo s šolanjem, običajno ne zadostuje za vse življenje. In prav je tako.
Znanja, ki smo ga tokrat želeli pokazati ljudem, ne pridobimo na tečajih, seminarjih, konferencah. Pokazati smo želeli znanje, kako z veseljem sprejeti življenje, ki nam je dano. Tudi bolezen je namreč življenje. Če z njo ostaneš sončen, svetel in optimističen človek, potem si močan. Takšna je Katarina Kalaba, upokojena učiteljica iz Škofij. Sladkorna bolezen ji je pustila le 20% vida. Čeprav nosi po svetu sivolaso glavo kot kakšna stara marjeta, tako pravi sama, sije kot sonce.

Na večeru je govorila o svojem življenju, pripovedovala in pela svoje pesmi, se spremljala na kitaro in vzpodbujala k optimizmu. V svojih pesmih iz zbirke »Sem, kakršna sem« se predstavi kot mati, žena, ženska in kot človek s težavami. V pesmih sporoča, da se je sprejela takšna, kot je, da kljub vsemi živi v soglasju s seboj. Pravi, da je najlepša pot tista, ki vodi naprej.

Naši gostje so bili:

Iztok Božiček
Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec ( zanj direktor Darko Simončič )
I. osnovna šola Žalec ( zanjo ravnateljica Tatjana Žgank-Meža ) in
Zoran Vučer,

vsi prejemniki GRBA Mestne skupnosti Žalec.

Z žlahtnimi ustvarjalci se je pogovarjala Jolanda Železnik, nagrajencem in prazniku v čast pa je pel Savinjski oktet.

S sodelovanjem Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Občine Žalec smo v knjižnici v Žalcu na novo uredili domoznanski oddelek. Gradivo, ki smo ga zbirali vrsto let, je urejeno v dveh novih prostorih. Med dragocenejšim gradivom je del zapuščine Mete Rainer, Friderika Širce – Rista Savina in Doreta Klemenčiča – Maja.

Našemu povabilu, da bi že v dopoldanskem času sodelovali v programu, se je odzvalo lepo število avtorjev - domoznancev. Le-ti so obiskali osnovne šole: Ervin Fritz – OŠ Polzela, Rolanda Fugger Germadnik – OŠ Vransko, Neža Maurer – OŠ Prebold, Miloš Mikeln – OŠ Šempeter, Milan Natek – OŠ Braslovče, Darinka Pavletič Lorenčak – OŠ Petrovče, Veljko Toman – I. osnovna šola Žalec in Tone Vrabl – OŠ Griže. Kot so povedali kasneje, so bila srečanja z osnovnošolci prisrčna.

Na uradnem delu odprtja so bili poleg številnih drugih obiskovalcev in že omenjenih še naslednji avtorji – domoznanci: dr. Angelos Baš, Ljerka Bizilj, Ivan Dobnik, Ivan Dolinar, dr. Ivan Florjanc, Janko Germadnik, Branko Goropevšek, Vito Hazler, Nuša Ilovar, dr. Niko Jež, Slavko Krajnc, Milena Moškon, Ervin Potočnik, dr. Ivan Stopar, Vinko Šmajs, Rudi Španzel, dr. Peter Zimmermann in Jelica Žuža.

Ob prihodu jih je pod lipo pred knjižnico pozdravil Rastko Tepina s svojo lajno. Prisotne je nagovoril župan Lojze Posedel, besede veselja ob odprtju oddelka je zbranim namenila tudi direktorica Medobčinske matične knjižnice Žalec Anka Krčmar. V nadaljevanju je bil v parku pred knjižnico odkrit doprsni kip Frana Levstika, pobudnika taborskega gibanja, avtorja Eduarda Salesina. Program je povezovala Jolanda Železnik.

Z avtorskim projektom Ptičji festival je navdušila akademska glasbenica Nataša Krajnc. Nastopili so učenci I. osnovne šole Žalec, pri pripravi projekta pa sta sodelovali še Metka Jakob in Zdenka Markovič.

Sledil je svečani trenutek odprtja oddelka. Trak sta prerezala župan Lojze Posedel in častna občanka, akademska slikarka Jelica Žuža. Po ogledu razstavljenih gradiv so si obiskovalci pri mojstru Janezu, tiskarju z Bleda, lahko odtisnili staro podobo mesta Žalec (Markt Sachsenfeld bey Cilli) iz 30- ih let 19. stoletja.

Mesec september je v naši knjižnici že leta posvečen znamenitim rojakom. Med uglednimi rojaki je tudi dr. Paul Parin, rojen v Novem Kloštru pred 90. leti.
Paul Parin je zanimiv človek. Preden smo ga pred petnajstimi leti povabili v knjižnico kot pisatelja in rojaka, živečega v Švici, je imel za sabo že razgibano ustvarjalno življenje. Po poklicu je zdravnik. S svojo ženo Goldy in še štirimi zdravniki je kot prostovoljec delal v partizanski bolnišnici v Črni gori v Srbiji. Pred leti je o tem napisal knjigo Vojna je in mi gremo tja. Kasneje je bil med ustanovitelji etnopsihologije, svoja študijska raziskovanja med afriškimi plemeni pa je strnil v knjigi Belci preveč razmišljajo.
Prijatelj knjižnice je postal s svojim prvim literarnim delom Zanesljiva znamenja spreminjanja-leta v Sloveniji, ki je izšla v prevodu leta 1989 pri Mladinski knjigi. Zaradi te knjige, polne znamenitih orisov časa in ljudi Savinjske doline, ga je takrat ravnateljica knjižnice Anka Krčmar povabila na obisk. Tako se je začelo dolgoletno prijateljevanje knjižnice z zanimivim rojakom. Kar nekajkrat je bil na obisku, knjižnico je izbral tudi za gostitelja, ko je s svojimi švicarskimi prijatelji iz Slovenije usmerjal prve pogovore o podpori samostojni Sloveniji.

Dogodek, posvečen rojaku, pisatelji, mirovniku, psihoanalitiku in prijatelju, ki je 20. septembra praznoval 90 let, smo počastili z dvema dogodkoma, ki sta se odvijala 19. septembra v naši knjižnici in 23. septembra v graščini Novi Klošter, katerega obnovo je za svojo življenjsko poslanstvo izbral občudovalec Parinovega dela Traugott Bidermann.
Na prireditvi v Novem Kloštru smo vzpostavili tudi telefonsko zvezo z dr. Paulom Parinom in mu ob njegovem prazniku zapeli in zaželeli vse najboljše.
Besedilo o avtorjevem življenju in delu je pripravila in predstavila Anka Krčmar, odlomke iz njegovih v slovenščino prevedenih del pa sta brali Andreja Hutinski in Jolanda Železnik. Za glasbo je poskrbel Trio Alatič, v graščini Novi Klošter pa tudi Tamburaška skupina s Polzele.

5.9.2006
ŠTAJERSKI SLOVENCI, KAJ HOČEMO!
(Slovenska politika na Štajerskem v letih 1906-1914)

Štajerski Slovenci, kaj hočemo! je naslov knjige mag. Branka Goropevška, direktorja Osrednje knjižnice Celje, ki je izšla kot tretje delo v zbirki Zgodovinskega društva Celje. Na predstavitvi knjige v torek, 5.9.2006, je poti in stranpoti slovenske politike na Štajerskem v letih pred prvo svetovno vojno z avtorjem knjige osvetlil mag. Bojan Cvelfar, direktor Zgodovinskega arhiva Celje.

Avtor v jedru svoje knjige obravnava boj med slovenskima meščanskima blokoma po letu 1907, ko se je vnel enako hud boj za politično prvenstvo, kot je bil dotlej značilen za Kranjsko. Zaustaviti ga ni uspelo niti starim "slogaškim politikom", ki so se povezali v konservativno Stranko zedinjenih Slovencev in ustanovili Spodnještajerski narodni svet, niti vedno hujšemu pritisku nemškega nacionalizma, ki je s pomočjo nemških obrambnih organizacij načrtno gradil "nemško mostišče" od Šentilja do Maribora. Iz tega boja je izšla kot popolna zmagovalka katoliška Slovenska kmečka zveza z dr. Antonom Korošcem na čelu, ki je na deželnozborskih volitvah 1909 osvojila vse možne slovenske mandate - razen enega. Vpliv Narodne stranke na čelu z dr. Vekoslavom Kukovcem je bil omejen na mesta in trge, pa še to v glavnem na celjskem območju. Tudi tradicionalno liberalno usmerjena Savinjska dolina je na državnozborskih volitvah 1911 volila predvsem katoliško.

Obsežna in visoka Himalaja je razvejana tudi v Nepalu. Slovenski alpinisti so s svojimi dosežki v njej zelo uspešni in spoštovani, njihovih mogočnih strmin pa se lahko dotaknejo tudi popotniki. Med njimi je bila tudi Magda Šalamon, ženska z izjemno voljo, vztrajnostjo in optimizmom.
Nam, ki ostajamo daleč od Himalaje je približala življenje in naravo pod osrednjim pasom Himalaje. Ob diapozitivih smo se podali iz glavnega mesta Nepala - Katmanduja proti Lukli in nato pod obronki Lotseja, s čudovitim pogledom na Ama Dablam, do vznožja Mt. Everesta, najvišjega vrha na svetu. Tudi vzpon čez prelaz Cho-la, po ledeniku do ledeniških jezer v Gokio, nas je izjemno očaral.

Knjižnično-bralni klub, ki že tretje leto deluje pri Medobčinski matični knjižnici, je prijazna druščina prijateljev knjig in ljudi. Ena od dejavnosti kluba je tudi branje ljudem s posebnimi potrebami. Stanovalce Doma Nine Pokorn že tretje leto vsakih 14 dni s svojo vedrostjo razveseljuje Anka Krčmar, v Domu upokojencev Polzela pa vodi t.im. bralne urice Jolanda Železnik. Od tipajočih začetkov, kaj brati, so druženja kmalu postala ustvarjalna srečanja, na katerih ljudje, ki niso vpeti v samostojno izven institucionalno življenje, poslušajo, izražajo želje, kaj brati in poslušati, pripovedujejo, berejo svoje pesmi. Brati slepim, slabovidnim, bolnim – ljudem s posebnimi potrebami ni zgolj veselje, pač pa priznanje in ponos. Prijetno je približati knjigo ljudem, ki težko ali sploh ne morejo brati, krepiti medsebojne odnose in izboljševati kakovost življenja ter socialno stanje ljudi s posebnimi potrebami.

Na skupnem, sedaj že drugem srečanju, ki je bilo v torek, 9.5.2006, v Medobčinski matični knjižnici v Žalcu so stanovalci obeh domov predstavili nekaj svojih pesmi, na priložnostni razstavi pa tudi svojo ročno ustvarjalnost.

Srečanje je razodelo, da KO SPREGOVORI SRCE, ZMORE GLAVA, ZMOREJO ROKE.

Na pristnem in iskrenem srečanju, ki ga je povezovala Jolanda Železnik, sta dejavnost obeh domov predstavili Jožica Lukše iz Doma Nine Pokorn in Jerneja Herlah iz Doma upokojencev Polzela. Oba domova letos praznujeta, in sicer Dom Nine Pokorn 25, Dom upokojencev Polzela pa že 50 let.

Tako kot bralne urice so tudi srečanje v knjižnici zaključili s pesmijo ob spremljavi harmonikarja Boštjana Poholeta.

Obljubili so si, da se prihodnje leto spet snidejo.

4.5.2006
NERAZISKANI KENIJA IN ETIOPIJA, potopisno predavanje z Janinom Klemenčičem

Številni obiskovalci so doživeli potopis zanimivega pripovedovalca, vedoželjnega popotnika in dobrega fotografa Janina Klemenčiča. Ob videoposnetkih so doživeli Kenijo in Etiopijo, kot ju je v njuni enkratnosti doživel on sam. Z džipom so se odpeljali v vzhodno Afriko, v kenijsko puščavo, do jezera Turkana, srečali zanimiva ljudstva. Pot so nadaljevali v Etiopijo. Ustavili so se v naselju jamajških rastafarijancev, nadaljevali do otoških samostanov na jezeru Tana, občudovali slapove modrega Nila in še kaj.

Še posebej zanimiva za obiskovalce je bila pripoved o potovanju. Edina prevozna sredstva za pot iz Etiopije v Kenijo so tovornjaki, ki po puščavskih pistah vozijo več kot dva dni. Naš popotnik se je dogovoril, da bo za dodatno plačilo sedel v kamionski kabini. Zjutraj je ugotovil, da obljubljenih tovornjakov ne bo. Preostal mu je prevoz s tovornjakom, ki prevaža živino, a ne v kabini, kjer sedita lastnika krav. Dva dni je preživel na kovinskih drogovih nad kravami in spal na polivinilu pod kravami. A videl je Kenijo. In bilo je vredno.

Bilo je tudi vredno s popotnikom doživeti neponovljivost njegovega potovanja.

11.4.2006
SMER OSVOBOJENA DEŽELA, dr. Ivan Janez Štuhec

Politik se mora nenehno izobraževati, pravi dr. Ivan Janez Štuhec

Med zgodnejše predvolilne aktivnosti SDS , o.o. Žalec, je gotovo sodila sicer zanimiva predstavitev knjige dr. Ivana Janeza Štuheca Smer-osvobojena dežela in pogovor z avtorjem v naši knjižnici, kjer se je zbralo veliko članov stranke in drugih, ki jih zanima avtorjev pogled na nekatera aktualna vprašanja. Iskriv, prepričljiv, argumentiran - taka bi bila ocena njegovega včerajšnjega nastopa, ki ga je povezoval Januš Rasiewecz.

Avtor je orisal svojo prehojeno pot, ki ga je vodila iz Slovenskih Konjic v Prlekijo-deželo božjega poljuba, kjer je v Ljutomeru v gimnaziji zorel v razmišljujočega in kritičnega človeka, ki je med kopico poklicev, ki so ga zanimali, najprej študiral pravo, in se šele kasneje odločil za študij teologije, prav nič prepričan, da bo duhovnik.

Toda življenje ga je pripeljalo po študiju v Mariboru, Ljubljani in Rimu na Teološko fakulteto v Ljubljano, kjer je predstojnik in profesor moralne teologije in zadnje čase tudi član programskega sveta RTV Slovenija.
Nekdanji občudovalec Kocbekove poezije se danes verjetno s poezijo nima več časa ukvarjati. Z uradno politiko je bil vedno trd pogajalec, trdno zastopa stališča, ki so v prid demokracije in krščanstva, spet je tekla beseda o verski vzgoji v šoli, o ločitvi cerkve in države, o principu moški- ženska, o denacionalizaciji cerkvenega premoženja, o socialnem poslanstvu cerkve, o spravi in politiki, za katero pravi, da je upravljanje z oblastjo, kar je zahtevno in samo po sebi ni grešno dejanje, če je politika usmerjena v dobro vseh ljudi. Zato za politično delo nista dovolj veselje in volja, politik se mora veliko izobraževati in učiti, saj je le takšen kos zahtevnemu poslanstvu.

4.4.2006
ČARODEJ V KNJIŽNICI (ob mednarodnem dnevu mladinskih knjig)

V naši knjižnici smo se letos pridružili praznovanju mednarodnega dne otroških knjig. Mednarodna poslanica, ki jo je letos mladim bralcem namenil slovaški pisatelj Jan Uličianski, primerja knjige z zvezdami in razmišlja, kako bi bilo, če bi knjige, kometi vesolja naših misli, ugasnile, kako bi bilo, če bi prenehale oddajati tisto brezmejno moč človeškega znanja in domišljije.
Na zabavo smo povabili naše najzvestejše bralce, ki tokrat niso prebirali knjig in se istovetili s svojimi najljubšimi literarnimi junaki, ampak so se preprosto zabavali ob spretnostih čarodeja Janija, ki zmore prav zares ustvariti "kul" zabavo. Pri zabavi so povedali, da radi prihajajo v knjižnico, saj so knjižničarke prijazne, internet poučen, knjige pa ostajajo njihove zveste prijateljice.

V torek, 21.3.2006, smo v počastitev 22. marca, svetovnega dne voda, predstavili knjigo Francija Horvata Sto vodnjakov na Slovenskem. Vodnjak je simbol izobilja in vir življenja. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so ljudje ob vodnjakih preživeli, vodnjaki ob ljudeh le malokdaj. Franciju Horvatu so bili tako velik izziv, da se je odločil o njih napisati knjigo, ki je izšla pri Mohorjevi založbi v Koledarski zbirki, sofinanciralo pa jo je Ministrstvo za kulturo. Dokaz, da je bila knjiga s tovrstno vsebino resnično potrebna, je njena razprodanost.
Avtor je s knjigo želel opozoriti na vodnjake kot javne spomenike, zapuščine umetnostne obrti, predvsem pa kot posode, v katerih se skriva dragocenost: voda.
S pogovorom, ki ga je vodila Jolanda Železnik, in avtorjevimi fotografijami so se obiskovalci lahko sprehodili med slovenskimi vodnjaki. Vodnjaki so bili pogosto navdih pesnikom, o njih je nastalo kar nekaj pregovorov, pravljic in zgodb. Izbor nekaterih je popestril večer. Na večeru pa so obudili tudi otroško igro Vodnjak in razložili pomen vodnjakov v sanjah. S pesmijo so večer polepšale ljudske pevke Sestre Jakob.
Sopokrovitelj večera je bil NIVO, GRADNJE IN EKOLOGIJA, d.d., Lava 11, Celje.

21.2.2006
DELAVNICA PRIPOVEDOVANJA LJUDSKIH PRAVLJIC Z LJOBO JENČE, pevko, pravljičarko in zbirateljico

Na pobudo naše knjižnice je bila v torek, 14. 3.2006, v prostorih I. osnovne šole v Žalcu delavnica pripovedovanja ljudskih pravljic z Ljobo Jenče. Udeležilo se jo je 31 knjižničark, vzgojiteljic, učiteljic in vseh, ki pripovedujejo otrokom. Ljoba Jenče je svobodna umetnica, ki živi in ustvarja ob Cerkniškem jezeru.

Dolga leta je hodila po vaseh in zbirala ljudsko izročilo. Poje in pripoveduje otrokom in odraslim, vodi delavnice ljudskega petja in pripovedovanja ljudskih pravljic. Raziskuje razsežnosti naravnega glasu, zdravljenja z glasom, vodila je prvi slovenski simpozij pravljičarjev in še kaj.

Udeleženkam tečaja je predstavila pravljico kot prenašalko spomina, izkušenj in modrosti. Pravi, da pravljica ni zabava, temveč globoka mitološka resnica, ki jo je mogoče dojeti na zelo visoki ravni. Prek pravljice lahko obudimo v sebi čut za dobro sveta, ki ga tako zanemarjamo. Prav otroci so lačni mitološkega sveta, ki jim ga prek pravljice obujamo. Dotika se človekovega bistva, sporoča, kako duša živi, so vrata v drugo razsežnost, ki jo ima vsak človek v sebi. Vse to pa lahko prikličemo s tišino med besedami, z medmeti, z mimiko obraza, s poudarkom glasu, ki te popelje v medprostor, ki niti ni izrečen. V mehkih copatih so se udeleženke učile prek gibov izvabljati drugačne odtenke glasov, njihovo drugačno višino in globino.

Ko izrečeš in slišiš izzveneti besedno zvezo Ljoba Jenče, je skoraj tako, kot bi slišal peti in govoriti umetnico, ki je shranjena za tem imenom. Ko slišiš peti Ljobo Jenče, je kot bi po dolgem času prepoznal zaprašene strune v sebi, ki ti zapojejo melodijo tvojega porekla. Umetnica v starih pesmih in pravljicah prepoznava starodavni spomin človeške duše. Dovoli, da spomin steče skozi njeno telo do nas in nam pripoveduje z naravnim glasom, z mehko energijo, s pogledom, ki zna objeti.

V ljudskem izročilu je našla svetost in lepoto preprostih stvari, ki jih v sodobnem svetu tako pogrešamo. Saj so tu, le tako same po sebi umevne se nam zdijo, da se ne znamo ozreti za njimi, dokler ne minejo in jih ni več. Ljoba Jenče nas uči videti, slišati in živeti umirjeno s temi preprostimi stvarmi, ki nas nagovarjajo.

Ona verjame, kar govori in sliši, kar poje. Če se umiriš, jo slišiš in verjameš tudi ti, ker je iskrena. Verjameš, da si tudi ti medij, skozi katerega bo stekel spomin davnega življenja ljudi, ki so živeli povezani z naravo. Verjameš, da si na ta način podarjamo nekaj, kar bi ostalo pozabljeno. Tako pa postane dar.

Še to: kadar boste pripovedovali pravljico otrokom ali odraslim, pustite, da se na koncu le-ta v tišini ponotranji in podoživi. Če boste dovolili, da vam zaploskajo, boste pregnali škrate, ki med pripovedovanjem sedajo vsenaokrog in pripomorejo k čarobnosti. Če pa boste s prsti tiho zaprhutali okrog ušes, bodo škrati ostali in ohranili pravljičnost še naprej.

21.2.2006
USTVARJALNICA ogrlic in obeskov

V naši knjižnici smo pripravili ustvarjalnico na temo ogrlic. Ustvarjalnico je pripravila in vodila Irena Verbič. Udeleženci so izdelovali različne obeske in ogrlice.
Najprej so posebne mase izdelali obeske različnih oblik. Ko so se posušili, so jih pobarvali z akrilnimi barvami in jih nato nanizali na usnjene trakove. Po končanem delu z obeski so začeli z ustvarjanjem ogrlic in zapestnic. V plastične kalupe so najprej vtisnili horoskopska znamenja, ki so jih nato olepšali z barvami.

Delo je bilo zabavno in ustvarjalno.

Prijatelji Fritzeve poezije

v naši knjižnici smo slovenski kulturni praznik počastili s predstavitvijo pesniške zbirke Ervina Fritza Ogrlica iz rad. Izšla je v zbirki Kondor, izbor in spremno besedo je zanjo napisal Peter Kolšek.

V prijetnemu in zanimivemu pogovoru, ki sta ga spletala pesnik in oblikovalka večera prof. Marija Končina, so uživali številni prijatelji poezije.«Inventura« dosedanje pesnikove ustvarjalnosti je pokazala izpovedno bogato poezijo, ki odraža pesnikovo skrb za slovenstvo in druge upesnitve vredne teme, vsakdanje, večno žive. Poleg dobre ljubezenske poezije, zaradi katere ga radi prebirajo tudi mladi, že od nekdaj pogumno piše tudi satirično in angažirano poezijo, zaradi katere pa nobeni oblasti ni bil povsem povšeči. V časih, ko se je generacija pesnikov predajala modernizmu, je bil med tistimi redkimi pesniki, ki so poezijo pisali za ljudi ,njegove pesmi so bile razumljive, odkrite in zato je ostal še danes med pesniki, ki ga pozna in ceni veliko bralcev. Čeprav ga torej bralci poznajo predvsem kot pesnika, pa je napisal tudi pravljice , mnogo radijskih iger za otroke, dramskih satir in fars, librete za opere, Krpanova kobila je le ena med najbolj znanimi, pa librete za otroške opere( Jošt in Jaka) in še kaj.

Tokratni večer pa je bil namenjen temam o poeziji , umetnosti in njenem sprejemanju literarnega sporočila.Pesnik in sogovornica sta nas kot običajno navdušila za dobro poezijo. Nekaj pesmi iz tokratnega izbora je predstavila Anka Krčmar, poslušalci pa so jih hvaležno sprejeli.

Tako, kot so bile napisane: skrivnostno, čudežno, napeto, včasih tiho, drugič glasno, kot bi stopal v copatih ali lomastil kot medved po gozdnih tleh. Pravljična ura je minila z Ogrlico resnice, ko so izvedeli, kako se pozdravi lažnive otroke, in z dvema ljudskima Kako je Pavliha kukca prodal ter O pastirčku in debeli uši.

Malo so k vzdušju pomagali tudi otroci, ki so s pogledi, polnimi čudenja, dodatno dramatizirali dogajanje.

26.1.2006
SPREHOD SKOZI ČAS

V četrtek, 26.1.2006, je bil v Medobčinski matični knjižnici Žalec izjemno prijeten in zelo obiskan večer, na katerem so predstavili knjigo SPREHOD SKOZI ČAS, Dokumenti nekega časa, ki je konec minulega leta izšla pri založbi Jutro. Knjiga nas vrača v čase, ki si jih zdajšnji pedagoški delavci ne morejo predstavljati, lahko pa sprejmejo njihovo dragoceno sporočilo, saj je preprosto: vso pot lepih in manj lepih časov, ki so se strnili v spomine, so takratni pedagoški delavci zmogli ustvarjalno preživeti, ker so imeli radi svoje učence.

Čas pred vojno, med njo in po njej je tudi pedagoške delavke iz naše doline razkropil po širni Sloveniji, kjer so marsikaj doživele. Upokojene učiteljice so pripovedovale o doživetem, o nepozabnih spominih – o tem, kako so preživljale najaktivnejša leta svojega delovanja, kaj jim je ta čas podaril in za kaj jih je prikrajšal. Anka Krčmar, ki je tudi bila učiteljica, je prisrčno in doživeto spletala spomine s Karolino Agrež, Julijano Golob, Tončko Hazler, Magdo Ježovnik, Heleno Kronovšek in Anči Skok, predsednico društva upokojenih pedagoških delavcev Savinjske doline. V spominih je bila z njimi tudi pokojna Rozalija Kobale. Del njene življenjske zgodbe, objavljene v knjigi, je prebrala Jolanda Železnik.

Prisotne je v uvodu z glasbo pogostila skupina I. osnovne šole Žalec Kraguljčki, ki jo vodi Ksenija Kuzma.

Vsi, ki so del večera preživeli v žalski knjižnici, se gotovo strinjajo z besedami, ki jih je v uvodnik knjige zapisala prof. Angelca Kunstelj: »Pot je prehojena, spomini ostanejo – lepi in manj lepi. Več lepih kot manj lepih. Če preberete zapise spominov dovolj skrbno, vam povedo marsikaj zanimivega in poučno uporabnega tudi za današnji čas.«

V četrtek, 19. januarja 2006, je bila naša gostja Andreja Rustja. Morda se je spomnite po odmevnem pripovedovanju o njenem življenju med Inuiti. Tokrat nas je zbližala s Kambodžo. Med ljudmi Kambodže je prav tako živela in delala kar nekaj mesecev. Imela je možnost spoznati turistom skrite običaje kmerske kulture in poteze kmerskega človeka. Z veseljem nam je med predavanjem in prikazovanjem diapozitivov demonstrirala uporabo posode za palmino vino, mreže proti komarjem, obleke budističnega meniha in drugo.

Nekoč razvito francosko kolonijo z dobrimi šolami in plantažami kavčuka danes, žal, označujejo nevzpodbudne skrajnosti:

Kljub težkemu življenju pa so ljudje prijazni in topli, pravi naša popotnica.
Potopisno predavanje je popestrila z degustacijo v riževi moki ocvrtih koščkov banan. Njeno pripovedovanje je bilo tudi tokrat izjemno zanimivo, zato upamo, da bomo še kdaj lahko delili z njo njene popotniške izkušnje.